Solo

Bila je lepa noč za pot domov

in jaz počutil sem se kakor nov,
vrteli zgodbe smo iz starih dni,
ko je po žilah tekla nora kri.

Bil je skrajni čas za pot domov,
ker zmanjkala je snov za šov,
vse u'redu bi končalo se,
če na zabavi ne bi srečal te.

-e-e-e- -e-e-e-

ogenj vroč v tebi še gori
in ko ob kavi zdaj smejiva se,
jezi me malo in hudo mi je.

Srečna si in jaz ga ne poznam,
zdaj me prosiš, da nasvet ti dam,
a jaz sem še od tebe bolan.

Jaz sem še od tebe bolan
in pomagat' več si ne znam,
jaz sem še od tebe bolan,
dolg je moj dan.

Zdaj je pravi čas za pot domov,
na staro rano si mi dala sol,
nisem vedel, da te ne boli,
ker vsa ta leta me ob tebi ni.

Mirno si čakala novi vlak,
hitri vlak, da ne bi padel mrak.
Nisem prosil, ker sem pač tak.

Noč je sredi ceste, sam stojim,
malo jokam, malo se smejim,
čakam taxi in potegnem dim,
še en dim, da ne znorim.

Zdaj še avto moj me nima rad
in ne gre naprej, ker ni več mlad,
daleč je za naju pomlad.

Napisal tvoje sem ime
na bel papir,
v moji duši
prebudila si nemir.

Si videla me,
ko čakal sem te vso noč,
bilo me je strah,
a luna je dala moč.

Ker ti si iz drugega sveta,
a vem, da si mi usojena.
Od tebe pijan razmišljati ne znam,
pridi bliže - malo niže, da ne bom več sam.

Sanjam, da me boža
tvoja mehka koža,
kot avgusta veter
sredi Portoroža.

Ne najdem besed
sladkih kot med za tebe,
lagati ne znam
in vedno izda me sram.

Nisem spal celo noč,
zunaj počasi pada sneg,
tvoj objem ni več vroč,
kot da ostala je le sled.

Tiho sanjaš
nekje daleč,
zdaj vem, zdaj res vem,
da upati ne smem.

Za božič bom sam
in ne misli, da živeti več ne znam.
Poljubil bom dan
in opral bom tvojo sol iz mojih ran.
Za božič bom sam,
ne zanima me ne s kom si šla ne kam.
Poljubil bom dan
in opral bom tvojo sol iz mojih ran.

Zdaj odpiraš oči,
Išcem, a ognja zame ni.
Ni srca, ni besed,
kot da med nama je le led.

Tiho vstaneš
in me zlomiš,
zdaj vem, zdaj res vem,
da upati ne smem.

Najlepše dni življenja
si mi dala ti
in čez dvajset let
bom v tvojo kletko ujet.

Ti morda boš srečna,
objemal te bo drug,
iskala boš dotike,
kot spomin na stare slike.

A veš, kako boli,
ko ljubezen izgori,
pride kot vihar
kot sladki gospodar.

Hodil bom na plažo,
hodil po spomine
in mogoče kdaj
zaklel od bolečine.

Če te še kdaj srečam,
morda čez dvajset let,
pridi zame v belem,
da ne 'zgubim te spet.

A veš kako boli,
ko ljubezen izgori,
pride kot vihar
kot sladki gospodar.

Le enkrat se zgodi,
da sreča zaboli,
pride kot vihar,
ko umre, postaneš star.
 

Vem, da nisem edini,
ki igra na sredini,
eni silijo v napad,
drugi padli so v prepad.

Zame daleč je gol
in nima jahte moj pomol,
suha zemlja brez dežja,
brez rubinov in zlata.

Imam pa tebe,
roža sredi sahare,
imam pa tebe,
boginja iz puščave,
imam pa tebe,
roža sredi sahare,
imam pa tebe,
angel plavi.

Vedno bom samo tvoj
in do konca ti bom zvest,
eni silijo v napad,
drugi padli so v prepad.

Jaz na sredini
bom zate edini,
suha zemlja brez dežja,
brez rubinov in zlata.

Živim brez tebe,
ne vprašaj me,
če srečen sem al' ne,
ne vprašaj me.

Če me ne ljubiš,
ne kliči me,
ostal bi brez besed,
ne kliči me.

Zadnje slovo
je pesek na rano,
tvoje slovo
kot da ti ni hudo.
Zadnje slovo,
vem, da brez tebe
bo težko.

Ne bom te prosil,
Vem, da ne smem.
Ubil bi me tvoj ne,
vem, da ne smem.

Odšel bom tiho
kot lanski sneg,
čez leto zate bom
kot lanski sneg...

Ne rabim solz,
da bi videl mavrico na sončen dan
in ne luči,
da bil bi tvoja senca, ko si daleč stran.

Rad bi te tako zelo poznal,
da bi ti z oči besede bral.

Dva (dva)
dva vulkana sva,
dva (dva)
ognja, ki se ljubita,
dva (dva)
dva vulkana sva
zaljubljena.

Kaj bo nebo,
s tabo sem, nebesa naj počakajo,
bil je pepel,
plameni zlati, zdaj iz njega plešejo.

Rad bi te tako zelo poznal,
da bi ti z oči besede bral.
 

Njena črna srajca
kriva je za vse,
spomini na poletje
šepetajo mi ime.

Dala mi je dlan,
a prebrati je ne znam,
slekla si je dušo,
a sem še prekleto sam.

Bežim,
na pomolu sanj te čakam spet,
pridi v tisti srajci,
beli kakor sneg.

Za eno noč
pleševa midva,
za eno noč
spet bom kralj sveta,
za eno noč
minuta naj bo dan,
za eno noč
preden spet bom sam.

Tiho me objemi,
ne bom te spraševal
kje in s kom si se ljubila,
mislim, da ni prav.

Pozabi, da so zvezde,
Pozabi, da si z njim,
le ne pozabi dihati,
da spet te ne 'zgubim.

Bežim...
 

Ura je dve,
nisi klicala, čakam te.
Hiša iz sanj
zdaj kot iz kart podira se.

Ti si me izdala,
Vem, da boš jokala,
a ne boš mi lagala.

Dan je lep
in srečen sem,
da zrak po tebi več ne diši.
Dan je lep,
sezujem stare čevlje
in grem na nove poti,
brez tebe,
brez tebe
dan je lep
in srečen sem,
da zrak po tebi več ne diši.

Sam sem ostal,
bog mi bo drugo rožo dal,
bos bom iskal
in sredi trav jo prepoznal.

Če bo svet pušcava,
pod njo vrela lava,
jaz ji zadnjo kapljo dam.

Ko pride mraz
v našo malo vas
in ko tvoja roka
greje mi obraz,

kot obljuba,
veter z juga,
kot nobena druga
si zame ti.

To noč te bom gledal
in ne bom zaspal,
roke na srce bom tvoje dal
in z utripa sanje bral.
Res hladna je soba
in mala je vas,
a velik svet je v mojem srcu,
zate, ko bo mraz.

Upam, da
srečna si,
ko z oblakov belih se spustiš
in ob meni se zbudiš.

Kot obljuba
veter z juga,
kot nobena druga
si zame ti.

Če pa nisi srečna
in mika te bel svet,
primi me za roko,
ne rabiva besed.